Julijske Alpe-Dedno polje

Vikend smo končno lahko izkoristili za dvodnevno pohodništvo po Julijcih. Prespali smo v planšarski koči na Dednem polju od koder smo osvajali različne cilje:) Na kratko: bilo je naporno, ampak super :) Dovolj pisanja, rajši si poglejte zgodbo v sličicah :)

Zemljevid z vrisano opravljeno potjo

1. dan

Pot: Planina Blato-Planina Jezero-Dedno polje-Planina Viševnik-Pršivec-Vodična planina-Dedno polje (preko Planine jezero)

Prispeli do koče na planini pri jezeru,















kjer je lepa narava (koča ni od Pehte:) )















Nato smo prišli do Dednega polja,
(rdeča puščica označuje našo kočo)















kjer so pred kočo punce lovile barvo :)















Zatem smo odšli na planino Viševnik,















kjer se zdi, da živijo tudi mali ljudje...















malih ljudi sicer ni bilo doma, pa smo vseeno na
Viševniku naredili kratek odmor za malico.















Nato smo se podali na Pršivec, mimo čete ovac,















pri čemer sva jih z Vekotom uspešno le premagala
tik pred vrhom :)))















Punce so bile kar malo prestrašene, a navdušene
nad razgledom.















Sledil je sestop s Pršivca nazaj proti Viševniku.



















Zaradi neoznačene poti smo v nekem trenutku
pomislili, da smo zašli...

Izkazalo se je le, da smo naredili velik ovinek in za nameček videli še Vodično planino.

2. dan

Pot: Dedno polje-Planina Ovčarija-Tičarica-7 Triglavska jezera (preko štapc)-Dedno polje (preko Prodov)-Planina v Lazu-Planina Blato

Drugi dan po bujenju krav z zvonci, smo polni novih
moči odšli proti planini Ovčariji,















od koder smo se vzpeli tudi na goro Velika Tičarica.



















Tik pod vrhom Tičarice, se pogled lepo odpre na kočo
Triglavskih jezer (gasilca Veko in Janja neustrašna na robu police hehe).















Na vrhu Tičarice je nastala obvezna teamska fotka
(Aleksandra in jaz, Veko in Janja), potem je pa sledil















sestop preko Štapc, ki je zahteval malo poguma.



















saj ima celo nekaj klinov. Trud pa se poplača



















saj se pred nami razprostre Veliko Špičje in Triglavska jezera.















Po obilnem kosilu smo se z jezer vračali preko Dednega polja
do Planine v Lazu, kjer so nas ponovno pozdravile krave...















Še zadnji pogled na visokogorski svet in Planino v Lazu,

nato pa smo se spustili nazaj do Planine Blato in na žalost nazaj domov.... V glavnem bilo je super, ekipca je bila prima in upam da podobno zadevo v kratkem ponovimo :)

Šmarna Gora in Grmada: pogled na Polhograjsko hribovje

Sredo popoldne je bil čas za "testiranje uhojenosti" :) Z Aleksandro sva izvedla zelo enostaven test, z netočnimi podatki prvih meritev in ohlapnim navodilom za izvedbo testa:)). Pa vendar sva naredila kar nekaj pohodnih turc v zadnjem času tako, da sva se odločila, da poskušava Šmarno Goro premagati v najkrajšem možnem času. Pri tem nisva smela biti preobremenjena (do 80%FSrez) in seveda, da celotno pot hodiva in nič ne tečeva. Izkazalo se je, da sva potrebovala 28min do vrha po poti korenin. Moj povprečni srčni utrip je znašal 142ud/min , Aleksandrin pa je bil nekoliko višji (ni imela merilca utripa). Glede na to, da je svoj čas popravila za slabih 10min in da sem jaz nazadnje potreboval več kot 30min do vrha pri višjem povprečen pulzu, lahko zaključim, da sva oba vzdržljivostno kar napredovala in da sva "uhojena".
Po Šmarni Gori pa sva skočila še na Grmado, saj nisva še bila na njej. Izkazalo se je, da je z Grmade čudovit pogled na Polhograjsko hribovje, od koder sva videla večino vrhov, ki sva jih osvojila v zadnjem času...

Vrh Grmade (v ozadju Polhograjsko hribovje najvišji hrib na sliki je Tošč)


















Pogled na Šiško z Grmade...